gimnazija logo

DRUGI LETNIKI v Cankarjevem domu 02.12.14

Dragi dijaki,

lepo je bilo na koncertu v Cankarjevem domu v Ljubljani! Objavljam vam povezave (viola barve) in spremne tekste, kot so objavljeni na vašem blogu in na spletni strani Glasba-zate. eu.

Poslušali smo SIMFONIČNO MATINEJO GLASBENE MLADINE SLOVENIJE- SEDEM VELIČASTNIH

Gallusova dvorana Cankarjevega doma Ljubljana,
2. december 2014 ob 11:30
Spored:
Richard Strauss: Tako je govoril Zaratustra (Uvod)
Gustav Mahler: Simfonija št. 1 (Finale, odlomek)
Gabriel Fauré: Requiem (Sanctus)
Peter Iljič Čajkovski: Uvertura 1812 (odlomek)
Pietro Mascagni: Intermezzo iz opere Cavalleria rusticana
Gustav Holst: Planeti (Mars)
Ludwig van Beethoven: Oda radosti iz Simfonije št. 9

 <!--break-->

Uvod
V simfonični orkester so skladatelji v 19. stoletju počasi vključevali glasbila, ki se prej v orkestru niso pojavljala, izumitelji so uveljavili nekatere spremembe pri glasbilih, ki so počasi postajala nekoliko glasnejša, v nekaterih primerih pa je igranje na njih postalo lažje. François Tourte je na primer izboljšal lok tako, da je ukrivil leseno palico in drugače obtežil lok, s tem pa je igranje postalo zvočno močnejše in tudi bolj virtuozno. Theobald Böhm je iznašel nov sistem zaklopk pri pihalih, razvijala pa so se tudi trobila, na katera so glasbeniki lažje zaigrali zahtevne kromatične melodične linije. Novosti so se pogosto najprej uveljavile v opernih orkestrih – tu so skladatelji najprej uporabili nova tolkala, Richard Wagner pa je celo izumil novo glasbilo, tako imenovano Wagnerjevo tubo. Vse to je pomenilo, da so imeli skladatelji pri svojem ustvarjanju manj ovir in so lahko bolj pogumno preizkušali vse bolj drzne in ekspresivne glasbene ideje.
Hkrati se je tudi povečevalo število glasbenikov v orkestru. Če sta bili v orkestru v času klasicizma dve flavti, so ob koncu 19. stoletja v orkestru igrali štirje flavtisti. Klasicistični orkester je običajno vseboval dva, največ pa štiri rogove, medtem ko v simfonijah Gustava Mahlerja iz konca 19. stoletja običajno slišimo osem rogov. Ludwig van Beethoven je med prvimi skladatelji v simfonični orkester vključil pozavno, pozneje pa se vse pogosteje pojavljajo še nekatera nova glasbila orkestra, na primer angleški rog ali tuba.
S povečevanjem števila glasbil se je okrepil zvok orkestra in mislimo si lahko, da so obiskovalci oper in koncertov v 19. stoletju poslušali glasnejšo glasbo kot kdajkoli prej, skladatelji pa so pisali mogočnejšo, veličastnejšo glasbo s polnejšim zvokom, kot njihovi predhodniki. Nova glasbila so prinesla tudi nove zvočne barve, povečano število posameznih instrumentov pa je skladateljem omogočilo, da si zamislijo kar najrazličnejše kombinacije glasbil – s tem pa najrazličnejše barvne kombinacije.
Vse bolj veličasten zvok velikega simfoničnega orkestra so skladatelji uporabljali tudi za glasbeno slikanje in posredovanje veličastnih vsebin, velikih zgodb in filozofskih idej. Richard Strauss je v simfonično pesnitev Smrt in poveličanje poskušal preliti razmišljanje o smrti, v simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra pa filozofijo kontroverznega Friedricha Nietzscheja. Velike teme in vprašanja o človeškem
obstoju je v svojih simfonijah načenjal tudi Gustav Mahler – med pisanjem svoje Simfonije št. 1 je imel v mislih zgodbo o junaku, ki vztrajno kljubuje usodi. Ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski se je v Uverturi 1812 spomnil zgodovinskega upora svoje domovine proti Napoleonovi vojski, z vojno tematiko pa je povezan tudi Mars, prvi stavek veličastne suite Planeti angleškega skladatelja Gustava Holsta. Vsa ta dela so se pozneje pogosto pojavljala tudi v filmih in tudi skladatelji filmske glasbe so se pogosto zgledovali po njih, ko so želeli z glasbo pospremiti veličastne filmske prizore narave, vesolja ali velikih bitk.
Na začetku smo govorili, kako se je orkester skozi 19. stoletje povečeval, enega največjih korakov naprej pa je tu storil Ludwig van Beethoven, ko je v svoji Simfoniji št. 9 kot prvi skladatelj v simfoniji uporabil zbor. Zbor se je prej ob orkestru pojavljal v drugih zvrsteh, v kantatah, zlasti pa v operi in cerkveni glasbi, a nikoli v simfoniji. Beethoven je želel na koncu Devete simfonije izraziti radostno hvalnico svobodi in enakosti in da bi poslušalcem kar najbolje prenesel to veličastno sporočilo, se je odločil uglasbiti Schillerjevo besedilo ter tako glasbi omogočiti, da prav zares spregovori.
Beethovnova veličastna glasba, ki prenaša velike ideje, je navdihovala številne njegove naslednike, ki jih bomo spoznali na tokratnem koncertu.

Richard Strauss (1864 – 1949)

Rezultat iskanja slik za Richard Strauss pics
Nemški skladatelj Richard Strauss je eden osrednjih predstavnikov pozne romantike in sodi med tiste skladatelje, ki so tisti čas veljali kot drznejši, saj so z drugačnim dojemanjem tonalnosti razširjali in presegli splošne okvirje značilnega romantičnega komponiranja.
Bil je tudi slaven dirigent, vodil je operne hiše v Münchnu, Weimarju, Berlinu in na Dunaju.
Strauss se je že v zgodnejših delih, zlasti v simfoničnih pesnitvah izkazal s tonskim slikanjem. Bil je izjemen orkestrator, zato je znal v glasbi zelo dobro ponazoriti značaje, vzdušja, pa tudi predmete iz vsakdanjega življenja. Nekoč je celo izjavil, da bi lahko z glasbo opisal tudi žlico ali pa vrček piva. S tem je sicer pretiraval, je pa res, da so njegove simfonične pesnitve in opere polne prepričljivih glasbenih opisov oseb in dogajanja v naravi. V simfonični pesnitvi Vesele potegavščine Tilla Eulenspigla je neverjetno dobro orisal norčavost glavnega junaka, v Alpski simfoniji pa je prav tako pričaral alpski gorski svet.
Tako je govoril Zaratustra op. 30
Simfonična pesnitev in nasploh programska glasba je bila sredi 19. stoletja tudi nekakšen poskus skladateljev, da bi glasbo izenačili s sporočilno močjo velikih romanov, da bi glasbi omogočili ugled, kakršnega so uživale velike literarne zgodbe. Tako so začeli skladatelji vse pogosteje pisati glasbo na podlagi velikih literarnih del. Berliozova Fantastična simfonija naj bi temeljila na zgodbi iz romana Izpovedi angleškega uživalca opija Thomasa De Quinceya, Liszt je ustvarjal glasbo na podlagi Goethejevega Fausta in Dantejeve Božanske komedije.

Zarathustra 1
Richard Strauss je vsebino za svojo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra črpal iz istoimenskega filozofskega romana Friedricha Nietzscheja. Nietzsche v svojem filozofskem romanu pripoveduje zgodbo o Zaratustri, možu ki je deset let preživel v divjini, kjer je v samoti razmišljal o človeškemu bitju, o morali, ter končno spoznal, da so vrednote, ki jim sledi človeštvo, zlagane in da je »Bog mrtev«. Nato se vrne med ljudi, da bi delil svoje misli. Richard Strauss je o povezavi med svojo simfonično pesnitvijo in Nietzschejevim filozofskim romanom pred krstno izvedbo skladbe zapisal naslednje:

»Nisem nameraval napisati filozofske glasbe ali z glasbo portretirati Nietzschejevega velikega dela. V glasbo sem želel prenesti idejo o razvoju človeštva, od njegovih izvorov, skozi razne faze razvoja, verske in znanstvene, vse do Nietzschejeve ideje o nadčloveku.«
Nietzschejev Zaratustra se med ljudi odpravi ob sončnem vzhodu in začetek Straussove skladbe z glasbo riše prav vzhajanje sonca izza hribov. Sončni vzhod je skladatelj prikazal z vzpenjajočo se melodijo trobente, ki se dviga nad nizki ton C orgel, kontrabasov in kontrafagota (glej Notni primer 1). Začetek skladbe je imenitno uporabil tudi Stanley Kubrick v svojem filmu 2001: Odiseja v vesolju iz leta 1968, v katerem se ob Straussovi glasbi sonce počasi prikazuje izza planetov.

 

Simfonična pesnitev je orkestrska skladba svobodnejše oblike s programsko zasnovo (zunajglasbena vsebina), njen začetnik je bil Franz Liszt
♫ Kako je začetek simfonične pesnitve uporabil režiser Stanley Kubrick lahko slišimo in vidimo na povezavi http://youtu.be/e-QFj59PON4.

Rezultat iskanja slik za stanley Kubrick's Odyssey Pics

 

 

 

Gustav Mahler (1860 – 1911)

Rezultat iskanja slik za Gustav Mahler pics
Gustav Mahler je bil večino svojega življenja dunajskim poslušalcem znan predvsem kot izjemen dirigent. Takšne so bile tudi njegove prve resnejše zaposlitve. Začel je kot dirigent operetnih predstav v avstrijskem mestecu Bad Hall, nato je eno leto prebil pri nas, kot dirigent Deželnega gledališča v Ljubljani. Nato je odšel na Češko in počasi gradil svoj ugled. Po številnih prizadevanjih in odrekanjih – odpovedati se je moral svojemu judovskemu poreklu in prevzeti krščansko vero – je končno postal direktor Dunajske državne opere.
Mahler se je kot izkušen dirigent dokopal do zelo poglobljenega znanja o orkestrskem zvoku, kar je s pridom uporabljal v svojih veličastnih simfonijah. Veliko je tudi eksperimentiral z novimi glasbili v orkestru (mandolina v Osmi simfoniji, kitara v Šesti), s številom glasbenikov (Osma simfonija se zaradi velike zasedbe pogosto imenuje »Simfonija tisočih«), s tem, da trobilci in pihalci v glasnejših delih odmevnike usmerijo navzgor ter s tem, da je glasbenike postavil za oder, kjer učinkujejo kot odmev iz daljave.
Mahler je skladal predvsem poleti, ko ni imel dirigentskih zadolžitev. Takrat je imel tudi dovolj časa za snovanje simfonij (devet simfonij in nedokončana Deseta), ki poleg ciklov samospevov sestavljajo veliko večino njegovega opusa.
Simfonija št. 1 – četrti stavek Stürmlich bewegt (odlomek)
Mahler je svojo Prvo simfonijo začel ustvarjati kot večstavčno simfonično pesnitev na podlagi romana Titan Jeana Paula, a jo je na koncu poimenoval le kot Simfonijo št. 1 in prikril literarno zgodbo, iz katere je sprva izhajal. V resnici je roman Titan Mahlerju pomenil le začetni navdih in je pozneje oblikoval
♫ Odlomek Mahlerjeve Simfonije št. 1 v izvedbi dirigenta Leonarda Bernsteina in Dunajskih filharmonikov lahko slišimo in vidimo na povezavi http://youtu.be/cQFjDBFXN58?t=46m09s.
Simfonija je večstavčna skladba za orkester. V 18. stoletju se je ustalila oblika s štirimi stavki: hiter, počasen, plesen in hiter zadnji stavek. V 19. stoletju so skladatelji pogosto spreminjali in razširjali obliko simfonije ter dodajali stavke.
nekoliko drugačno glasbeno pripoved. Skladatelj sicer ni izdal, kakšno pripoved je imel v mislih, a zdi se, da se Mahlerjeva glasbena zgodba začenja v naravi, nato pa spremljamo junaškega protagonista skozi njegove življenjske bitke.
V odlomku iz konca zadnjega stavka simfonije bomo lahko slišali oboje – mirno, skrivnostno vzdušje narave in junakovo zmagoslavje. Odlomek se začne mirno. Zaslišimo nizek ton v kontrabasih in visok ton v violinah, ki ustvarjata nekakšno zvočno ploskev in dajeta vtis širokega, prostranega prostora. Sledijo fanfare rogov, ki pa so tihe, zadušene in zdi se, kot da odmevajo iz daljave. Kmalu klarineti in oboa z intervalom kvarte oponašajo oglašanje kukavice. Mahler je v svojih simfonijah redno uporabljal melodije svojih samospevov in v Prvi simfoniji se večkrat pojavi glasba samospeva Danes zjutraj sem šel preko polja (Ging heut Morgen übers Feld). Melodija samospeva v tej simfoniji sicer nastopa kot prva tema prvega stavka, pojavi pa se tudi v zadnjem stavku. Skupaj s ptičjim petjem in zvočno ploskvijo godal dopolni vtis narave.

♫ Predlog:poslušajte začetek samospeva na povezavi http://youtu.be/tKtRombx5DM
Notni primer 2: Odlomek iz četrtega stavka Mahlerjeve Simfonije št. 1; takti 448-457. Modri okvir označuje zvočno ploskev godal, zelen okvirček označuje delček melodije samospeva Danes zjutraj sem šel preko polja, oranžni okvirčki pa označujejo oponašanje ptičjega petja.
Slikanju narave v odlomku, ki ga bomo slišali na koncertu, sledi veličasten, zmagovit zaključek simfonije z značilnim, polnim in globokim mahlerjanskim zvokom.

Gabriel Fauré (1845-1924)

Rezultat iskanja slik za Gabriel  Faure pics
V času Fauréjeve mladosti je osrednje mesto pariškega glasbenega življenja zasedala opera, a sam ni imel nikoli velikih ambicij v tej zvrsti. Veliko raje se je posvečal komorni in orkestrski glasbi, pri tem pa je v sedemdesetih letih našel spodbudo pri novoustanovljenem Nacionalnem glasbenem združenju, ki ga je ustanovil Fauréjev mentor Camile Saint-Saëns. Združenje je spodbujalo nastajanje nove simfonične in komorne glasbe in s tem je do večje pozornosti svojega okolja prišel tudi Gabriel Fauré. Njegovo glasbo zaznamuje mehka in skrajno subtilna zvočnost, ki je najlepše zazvenela v komorni glasbi.
Poleg komornih del je najbolj znan njegov Rekviem op. 48. Tudi Fauréjev Rekviem zveni nenavadno mehko in prefinjeno za to zvrst. Za razliko od drugih rekviemov tistega obdobja – na primer Verdijevega ali Berliozovega – se s smrtjo in minljivostjo ne sooča s pomočjo temnih barv in žalobnega razpoloženja, ampak je vseskozi meditativen in poglobljen. Tudi skladatelj je o skladbi dejal: »Delo traja kakih 30 ali največ 35 minut in je vseskozi nežno – tak, kakršen sem tudi jaz sam.« Tako se začne tudi Sanctus, tretji stavek Fauréjevega Rekviema. Poleg zbora, orgel in orkestra slišimo tudi čudovit violinski solo, glasba pa se veličastno razživi šele ob spremljavi radostnega vzklika »Hosanna in excelsis!« oz. »Hozana na višavah!«
♫ Predlog: poslušajte odlomek na povezavi: http://youtu.be/cQFjDBFXN58?t=47m33s
♫ Sanctus iz Rekviema Gabriela Fauréja lahko slišimo na povezavi http://youtu.be/DTVZ77qzn6U.
Rekviem je žalna maša ali maša za umrlimi. Sestavlja jo več stavkov, izvaja pa zbor in orkester z vokalnimi solisti. Slavne rekvieme so pisali Mozart, Verdi ali Brahms.
Peter Iljič Čajkovski (1840 – 1893)

Rezultat iskanja slik za Peter Iljič Čajkovski pics
Ko je ruski skladatelj kot dvanajstletni deček slišal Mozartovo glasbo, mu je ta odtlej predstavljala ideal, hkrati pa je občudoval vse, kar je rusko. Sicer sam ni bil član ruske peterice (vzhodna smer v ruski glasbi, katere člani so bili Milij Balakirev, Aleksander Borodin, Cesar Cui, Modest Musorgski in Nikolaj Rimski-Korsakov), pač pa se je zaradi drugačnih pogledov in ciljev – da je pomembno tudi glasbeno znanje zahodne Evrope, ne le poudarjanje ruske ljudske glasbene tradicije – odločil za t.i. zahodno smer v ruski glasbi. Pri sedemindvajsetih je postal profesor na moskovskem konservatoriju. Bogata mecenka Nadežda von Meck mu je z letno rento omogočila življenje svobodnega umetnika, tako je lahko tudi potoval po Evropi in Ameriki, kjer si je širil obzorja in kmalu potrdil svoj sloves.
Pisal je simfonije, balete, koncerte, klavirske skladbe, komorno glasbo, opere in samospeve. Med njegova najbolj znana dela sodijo Klavirski koncert v b-molu, op. 23, baleti Labodje jezero, Trnuljčica in Hrestač, opera Jevgenij Onjegin in Uvertura 1812. Glasba Čajkovskega je značilno romantična, saj izhaja iz njegovih intimnih občutkov. Skladba, ki jo bomo slišali, pa je popolno nasprotje tega.
Uvertura 1812 je nastala po naročilu ob proslavi ruske zmage nad Napoleonom leta 1812. Uvertura v glasbo prenese bitko – začne se z melodijo iz ruskega pravoslavnega bogoslužja, ki jo zaigra komorna zasedba godal in jo lahko razumemo kot molitev pred bližajočim se bojem. Sledi soočenje vojsk dveh narodov, kar ponazarjajo ruski ljudski plesi in delčki francoske himne Marsejeze. Ob izvedbah na prostem lahko tu zagrmijo topovi. Rusko zmago nad veličastno francosko vojsko naznanja himna carske Rusije Bog, obvaruj carja!, sledi pa praznovanje s topovskimi salvami in zvonovi (na prostem se običajno oglasijo zvonovi okoliških cerkva).
♫ Predlog za poslušanje: posnetek Marsejeze na povezavi: http://youtu.be/4K1q9Ntcr5g
♫ Uverturo 1812 v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija in dirigenta A. Nanuta lahko slišimo na povezavi http://youtu.be/N0cpKzDoOdA.
Uvertura je instrumentalni (orkestrski) uvod v večje, največkrat operno delo, ki poslušalce pripravi na dogajanje v nadaljevanju. Uvertura je lahko tudi samostojno delo, kot npr. Uvertura 1812 P.I. Čajkovskega
Uvertura 1812 se je pojavila v številnih filmih, med zadnjimi v filmski priredbi stripa V for Vendetta (prevod: V kot vroče maščevanje).

Pietro Mascagni (1863 – 1945)

Rezultat iskanja slik za Pietro Mascagni pics
Študiju glasbe se je posvetil pozno. Njegov oče, ki je bil pek v Livornu, je želel, da bi sin postal pravnik. Ko je izvedel, da študira glasbo na milanskem konservatoriju, ga je napodil. Pietro je študij kmalu opustil, raje se je po Italiji potepal z nekim potujočim opernim ansamblom in se preživljal s poučevanjem klavirja. Z opero Cavalleria rusticana (1890) je zaslovel. Enodejanka je v nekaj letih postala svetovna uspešnica. Kljub nadaljnjim poskusom – napisal je še 15 oper – pa mu po tem ni več uspelo napisati tako uspešnega dela. Proti koncu življenja je razočaran nad neuspehi dejal: »Žal sem Cavallerio napisal prezgodaj, zato so me okronali, preden sem postal kralj.« Eno izmed svojih oper je posvetil vodji fašističnega režima, Mussoliniju, zato so mu po zlomu fašizma zaplenili vse premoženje. Umrl je reven.
Mascagnijeva prva opera, Cavalleria rusticana, je bila prvič izvedena leta 1980 v Rimu. Melodična in strastna opera o prešuštvu in maščevanju v majhni sicilijanski vasici je eno temeljnih del italijanskega verizma. V operi so prikazane strasti, prevare, maščevalnost, trpljenje in tragičen konec.
Intermezzo (oziroma medigra) je nastal priložnostno – s Cavallerio se je udeležil nekega skladateljskega tekmovanja za najboljšo enodejanko. A njegova opera je imela dve dejanji, zato ju je z intermezzom povezal v enodejanko ter na tekmovanju tudi zmagal.
Verizem je slogovna smer, značilna predvsem za italijansko opero ob koncu 19. stoletja, ki naj bi predstavljala resničen svet, brez olepševanja in idealiziranja. Zgodbe po navadi govorijo o dogodkih iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, ki se znajdejo v skrajnih čustvenih stanjih: strastna ljubezen, nezvestoba, maščevanje ipd. Konec je skoraj vedno tragičen.
Intermezzi so se pojavili že zelo zgodaj, kot krajši, pa tudi daljši vložki v odmorih obsežnejših operah, ki pa z vsebino niso imeli nobene povezave. Tako so med tragično opero lahko zaigrali tudi komičen intermezzo. V 19. stol., še posebej v času verizma, so intermezzi glasbeno in smiselno povezovali posamezne slike v dejanje ali pa dve dejanji v večjo celoto.
♫ Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana: http://youtu.be/7OvsVSWB4TI


Mascagnijev Intermezzo je zaradi svoje spevne, čutne melodike hitro zaslovel tudi kot samostojna skladba. Še dodatno ga je populariziral režiser Martin Scorsese v svojem filmu Besneči bik (Raging Bull) iz leta 1980 z Robertom De Nirom v glavni vlogi.

Gustav Holst (1874 – 1934)

Rezultat iskanja slik za Gustav Holst pics
Skladatelj švedskega rodu izhaja iz družine z glasbeno tradicijo. V Veliko Britanijo so se preselili v začetku 19. stoletja. Njegov praded je bil cesarski dvorni skladatelj, poučeval je tudi harfo, starša pa sta bila pianista. Gustav je igral pozavno, solistično kariero pa mu je preprečilo kronično vnetje živca na roki. Kasneje je svoje življenje posvetil komponiranju. Slovel je tudi kot glasbeni pedagog.
Med več kot dvestotimi skladbami, med katerimi je večina komornih in zborovskih stvaritev, je orkestrska suita Planeti edino orkestralno delo, ki ga na koncertnih odrih izvajajo še danes. Leta 1913 se je odpravil na potovanje po Španiji, kamor ga je spremljal prijatelj, libretist Clifford Bax, ki ga je spodbudil k razmišljanju o astrologiji. V knjigah je raziskoval značaje planetov. V vsakem stavku suite je s pomočjo glasbe ponazoril njihove značaje. Planet Zemlja v astroloških izračunih ne igra pomembne vloge, Pluton, ki so ga do leta 2006 šteli za del našega osončja, pa je bil odkrit šele 1930.) Prvi stavek, ki nosi naslov Mars, prinašalec vojne, je napisan v petdobnem ritmičnem obrazcu (glej Notni primer 3), ki deluje skoraj brutalno in odraža tesnobo pred izbruhom I. svetovne vojne. Predstavljamo si lahko, da je želel skladatelj s tem ritmom prikazati korakanje vojakov in tolčenje na vojaški boben.
Stavek je kasneje navdihnil številne skladatelje filmske glasbe, še posebej Johna Williamsa, avtorja glasbe za serijo filmov Vojna zvezd (Star Wars).
♫ Mars, prvi stavek Holstove suite Planeti lahko slišimo na povezavi http://youtu.be/AGGlL1wexQk.

 

Ludwig van Beethoven (1770 – 1827)

Rezultat iskanja slik za Beethoven pics
Nemški skladatelj (rojen v Bonnu), je bil zadnji predstavnik dunajskih klasikov v obdobja klasicizma (18. stol.). Začetnik klasicističnega stila, Joseph Haydn se je s svojimi simfonijami (napisal jih je preko sto) v zgodovino glasbe zapisal kot prvi veliki simfonični skladatelj. Mozart je s svojo genialnostjo zvrst še dodatno razvil, Beethoven pa je vanjo vpeljal še dodatne spremembe. Stavki simfonij so postali nekoliko daljši, prežeti z dramatičnimi poudarki ter intenzivno obravnavo glasbenih misli (motivov, tem). Od Tretje simfonije »Eroice« dalje je večkrat izrazil tudi svoje družbene in svetovne nazore z razsvetljenskimi idejami.


Oda radosti iz 4. stavka Simfonije št. 9
Simfonija št. 9 je Beethovnova zadnja simfonija. Skladatelj je v zadnjem stavku simfonije orkestru dodal tudi pevske glasove, česar dotlej ni storil še nihče.
Schillerjeva pesem, ki jo je Beethoven uporabil v Finalu, naj bi bila sprva mišljena kot oda svobodi, vendar naj bi jo naknadno spremenil v manj politično odo radosti.
♫ Oda radosti iz Beethovnove 9. simfonije: http://youtu.be/xBlQZyTF_LY
Zaradi sporočila o svobodi je Evropski svet (predhodnik Evropske unije) leta 1972 predlagal Odo radosti za evropsko himno.

Oda radosti
(slovenski prevod)
Radost, od boga edina
hčerka ti Elizijska!
V tvoje hrame nas stopinja
vodi, o božanstvena!
Tvoji čari časa teku
so pregnali kruto noč.
Človek spet je brat človeku,
kadar veje tvoja moč.
Komur se usoda smeje,
da mu je prijatelj zvest;
če se ob ženici greješ,
rad zavriskal bi do zvezd.
Res je srečen, kdor ob duši
svojo dušo si poji;
če pa sam je, naj ne ruši,
česar vsak deležen ni.

F. Schiller: Ode »An die Freude«

(nemški izvirnik)
O Freunde, nicht diese Töne!
Sondern laßt uns angenehmere
anstimmen und freudenvollere.
Freude!
Freude, schöner Götterfunken
Tochter aus Elysium,
Wir betreten feuertrunken,
Himmlische, dein Heiligtum!
Deine Zauber binden wieder
Was die Mode streng geteilt;
Alle Menschen werden Brüder,
Wo dein sanfter Flügel weilt.
Wem der große Wurf gelungen,
Eines Freundes Freund zu sein;
Wer ein holdes Weib errungen,
Mische seinen Jubel ein!
Ja, wer auch nur eine Seele
Sein nennt auf dem Erdenrund!
Und wer’s nie gekonnt, der stehle
Weinend sich aus diesem Bund!
Freude trinken alle Wesen
An den Brüsten der Natur;
Alle Guten, alle Bösen
Folgen ihrer Rosenspur.
Küsse gab sie uns und Reben,
Einen Freund, geprüft im Tod;
Wollust ward dem Wurm gegeben,
Und der Cherub steht vor Gott.
Froh, wie seine Sonnen fliegen
Durch des Himmels prächt’gen Plan,
Laufet, Brüder, eure Bahn,
Freudig, wie ein Held zum Siegen.
Seid umschlungen, Millionen!
Diesen Kuß der ganzen Welt!
Brüder, über’m Sternenzelt
Muß ein lieber Vater wohnen.
Ihr stürzt nieder, Millionen?
Ahnest du den Schöpfer, Welt?
Such’ ihn über’m Sternenzelt!
Über Sternen muß er wohnen.

 

Tekst Nataša Zager, fotografije in partiture Mirjana Gvozdenac

Datum dogodka: 
torek, 2. December 2014